Vivian's restaurant

Vivina restavracija je ena najbolj znanih. Je izjemno velika stavba - kar ne bi pričakovali po njenem izgledu - ter topla, urejena in skrbno očiščena. Okrašena je na temo meseca, njena lastnica pa je Vivian, katere priimek nihče ne pozna. Je pa tam prijetno klepetati, saj je izjemno prijazno vzdušje.

Elisabeth je Robin prijela za roko in jo toplo stisnila. Skozi snežinke sta se prebili do restavracije in vstopili. Začuda - saj je bila ulica skorajda prazna - je bila restavracija nabito polna in razočarano sta se spogledali, misleč, da ne bosta našli mize. A takoj je k njima priskočila poskočna natakarica in jima pokazala mizo. Elisabeth ji je radostno sledila, še vedno držeč za roko se z Robin. Dobili sta mizo ob oknu. Velikem oknu. Pogled je omogočal na veliko, zasneženo polje in dva snežaka, ki sta bdela tam. Elisabeth je to spominjalo na dom in v trenutku se je počutila udobno. Čeprav ji ni bilo jasno, kaj za vraga dela polje tam.

"Okej. Res si nebi nikoli mislila da se toliko ljudi lahko..." je rekla a ni dokončala stavka, saj ju je natakarica nestrpno peljala do edine proste mize v restavraciji. Robin se je zadovoljno nasmehnila in spustila Bethino roko, ko se je vsedla na drugo stran majhne mizice. Niti v sanjah si ni mislila da bosta dobili tako super mesto. Vedno je rada sedela ob oknu, rada je vedela kaj se dogaja izven restavracije. Pogledala je na zasneženo polje in v sneg usperila palico. Tam se je začela valiti snežna kepa, ki je kmalu postala vlika kot avtomobilska guma. Naredila je še eno manjšo za glavo in jo posadila na večjo. Ko je končala je pogledala Beth. "Veš, tole ni bilo niti približno tako zabavno kot bi bilo če bi delala z rokami. Greva po kosilu na polje?" je navihano vprašala in spet prijela njeno roko.

Gledala je, kako je - se je vsaj trudila - Robin naredila še tretjega snežaka. Potem jo je pogledala in na mizo položile roke. Robin jo je prijela za roke in Elisabeth se je počutila, kot da bodo zdaj vsi pogledali vanju in spraševali, če sta par. Ampak saj ji ni bilo mar. Nikoli ji ni bilo mar, kaj si mislijo tujci o njej. Nasmehnila se ji je in stisnila njeno roko, toplo roko. Potem je pokimala:''Seveda! Samo da ne vem, kako se pride na to polje. Prvič ga vidim, pa verjemi, velikokrat prihajam v to restavracijo...'' Je nekoliko zmedeno dejala, se za trenutek premišljevanja zresnila in pogledala stran, potem pa se spet nasmehnila in pogledala Robin v oči. Pritekla je natakarica in Elisabeth je z največjim veseljem naročila vročo čokolado.


(( NO IDEAS, PEOPLE ))

"Velikokrat prihajaš sem? huh. Jaz skoraj nikoli." Tudi sama je pogledala skozi okno ter opazovala čudovito zasneženo pokrajino. Zdela se ji je tako lepa v svoji čistosti in nedolžnosti, ta njena belina jo je navdajala z občutkom čarobnosti ter večnosti. Iz njene zasanjanosti jo je prebudila natakarica ter Beth je naročila vročo čokolado. Robin je za trenutek razmišljala, potem pa je zahtevala sadni čaj z velikoooo sladkorja. Natakarica se je nasmehnila ter hitro odšla. Robin je pogledala Beth in zdelo se ji je, da bi bilo dobro načeti novo temo za pogovor, pa čeprav se ni spomnila nobone pametne. "Si prišla po še kaj drugega? Jaz moram nabavit sladkarije... za mojo Candy." je rekla ter niti no pomislila, da ne ve kdo je Candy. Sama pri sebi se ja nasmehnila.

Pokimala je:''Oh ja, vsakič, ko imam šanso. Kot vidiš, je to zelo prijetna gostilna. Pa tudi z eno od natakaric se poznam, a je očitno zdaj zelo zasedena. Veliko strank imajo.'' Je dodala in skušala prek vseh glav v restavraciji razpoznati ljubki obraz njene prijateljice. A tam ga ni bilo. Obrnila se je nazaj proti Robin in pokimala natakarici, ki je odšla s naročilom. Ravno je hotela načeti temo, ko jo je načela Robin. No, tudi prav! Je dobrovoljno pomislila in si slekla plašč. ''Ne, samo po črnilo sem prišla. Nujno je bilo.'' Se je zasmejala in položila plašč poleg sebe. ''Candy, praviš? Je to mačka, podgana ali sova? Ali imaš tudi ti posebno žival?'' Nasmehnila se je, ko se je spomnila na Sunshine, svojo belo psico. Od nje se ne bi ločila niti, če bi to zahteval Mrlakenstein. A trenutno o nekom tako zlobnem ni hotela razmišljati, zato se je posvetila pripovedovanju o Robinini...''Kači, praviš? Bojim se kač...rahlo.'' Se je sramežljivo nasmehnila.